Bila je lepa Uršika,
tam ob skali je sedela.
Bila je vsa objokana,
ker sama je bedela.

V Bohinjsko jezero je gledala,
ker je ženina pogrešala.
Ženin jo je zapustil,
ker med njima vladal je nemir.

Ko iz vode jo pogledal je,
ga zabolelo je srce.
Svojo žalost je utopil,
v vrčku vina in se ga napil.

Ko se je napil,
kozarec je razbil.
Na dno Uršiko povlekel je,
in počistila mu je vse.

Zasužnjena v klet zaprta,
bila je žalostna in potrta,
kakor obrana vinska trta,
ki bila v temo je zaprta.

Ko zjutraj trezen se zbudi,
zasužnjeno Urško osvobodi.
Nato urno steče stran,
in ne vrne se nikdar.

                        Jože Vučko
                       Matija Puhar